Priložnost za osebnostno rast in dejavno vključenost v družbo

Življenje s cilji je polno življenje. Človek ima v sebi vgrajeno močno željo in potrebo po doseganju ciljev. Prav v obdobju po prehodu v zrelo dobo, se možnosti za samouresničevanje povečajo. Če ste prej delali predvsem po navodilih drugih in morali upoštevati potrebe službe, se je treba v novo pridobljeni svobodi včasih dobro znajti. Prej so vam drugi določali, kaj »morate« delati, sedaj si morate zapolniti čas in slediti temu, kaj »hočete, želite, potrebujete« in si v skladu s tem postavljati cilje.

Človek je bitje projekcije, človekova zavest se ravna po ciljih. Če osebni cilji upoštevajo tudi možnosti v okolju, so bolj uresničljivi in povezani z resničnostjo.

Na 3. življenjsko obdobje se je treba pripraviti

Na novo obdobje vas nihče ni načrtno pripravil. Zato je potrebno in pomembno, da sami razmišljate o nadaljevanju življenja v zreli dobi, da se pripravljate na to spremembo, da načrtuje svoj nadaljnji osebnostni razvoj in vključenost v socialno okolje. Tak načrt zahteva veliko osebnih prizadevanj za to, da strukturirate svoj čas, si postavljate nove cilje, date življenju vsebino in ponovno najdete smisel življenja, poiščete nove oblike delovanja, si na novo pridobite psihično ravnovesje in ohranjate številne medosebne odnose.

Cilji so odvisni od vas

Cilji v zreli dobi niso več odvisni od potreb in miselnosti drugih, ampak naj bo izbira prepuščena le vam. Pri načrtovanju imate tako več možnosti, da prisluhnete svojim težnjam, poglabljate in razvijate nove medsebojne odnose ter uresničujete neizpolnjene želje. Pri vsem tem so vam v pomoč številni programi in metode vseživljenjskega učenja. 

Začnite s postavitvijo ciljev, saj so cilji tisti, ki vas bodo spodbujali in motivirali za naprej. Če z jasnimi cilji strmite v prihodnost in napnete vse vaše sile, boste našli tudi voljo in različne poti za njihovo izpolnitev. Vse to pa je prepleteno z osebno motivacijo. Tretje življenjsko obdobje ni tako kratko, v povprečju traja trideset do štirideset let.

Odgovorite si na vprašanja:

• Kakšne so vaše neizražene želje?
• S kakšnimi ljudmi želite biti obkroženi?
• Katere aktivnosti vas izpopolnjujejo in vam prinašajo veselje?
• Kaj se želite naučiti in kako boste to dosegli?

Za vsako vprašanje si pripravite tudi 2–3 konkretne akcijske korake (npr. poiskati tečaje in izobraževanja programov vseživljenjskega učenja (na Ljudski univerzi, tednu vseživljenjskega učenja Andragoškega centra Slovenije, Univerzi za tretje življenjsko obdobje …) ali se vključiti v društvo, kjer se boste naučil te nove spretnosti; povezati se želite z ljudmi, ki ste jim je blizu umetniško ustvarjanje, zato boste poiskali delavnice, kjer učijo te spretnosti npr. slikanja, risanja, kiparjenja)?

Svoj načrt vsake 3 mesece preglejte, in bodite odkriti sami s seboj pri odgovoru na vprašanje, ali ste naredili korak naprej?

Še vedno lahko osebnostno rastete

Ob spremembah, ki vse bolj postajajo stalnica našega življenja, je pomembno, da se vsi nenehno učimo, ne glede na življenjsko obdobje v katerem smo. Le če se boste učili, boste osebnostno rasli, bolje razumeli sebe in svet okrog vas in se lažje vključevali v družbena dogajanja. Le tako boste tudi samostojni in odgovorni. Tisti, ki menijo, da so se skozi življenje naučili dovolj in da je novo znanje odveč, se ne bodo znali spreminjati skupaj z družbo. Njihovo znanje bo zastaralo, prepuščeni bodo odločitvam drugih.

Življenje in potreba po osebnostni rasti se z prehodom v 3. življenjsko obdobje ne prekineta. Človek si želi tudi v tem obdobju učiti in delovati, deliti svoje izkušnje in znanje, spoznavati nove ljudi, širiti socialne mreže.

V odnosih z drugimi ljudje uresničujemo primarne čustvene potrebe ljudi, kot so potreba po socialni pripadnosti, varnosti, potrjevanju, samospoštovanju, pa tudi potreba po vedoželjnosti, potreba po lepem, samouresničevanju, napredovanju, dosežkih in priznanju.

Izobraževanje skozi vse življenje je potrebno tudi zato, da ostanemo in  postanemo dejavni državljani tudi v poznejših letih; da znamo prispevati v dobro skupnosti, da imamo dovolj psihološke, ekonomske in politične moči, da lahko sami odločamo ali soodločamo o sebi in skupnih zadevah.