Vseeno pa lahko pride z rojstvom otroka in z vzgojo med vami in vašimi otroki tudi do neprijetnih konfliktov. Glavno vlogo v otrokovem življenju imajo še vedno starši.
Temelj je odnos z vašimi otroki
Odnos z vašimi vnuki bo dober, če kot stari starši zaupate staršem in tako lahko odložite preveč prisotne idealizacije o tem, da morajo biti starši idealni, da otroku vse nudijo, da bo izjemen. Z vnuki se uglasite v sozvočju pri kakršnem koli početju. Seveda pa ob tem spoštujete meje in zahteve, ki jih postavljajo starši in pred otrokom priznavate njihovo avtoriteto.
Kadar vaš odnos do vaših otrok temelji na zaupanju, lahko zlahka priznavate starševske kompetence svojim otrokom, sami pa prevzamete vlogo dodatne podpore. V takšni atmosferi vas otroci tudi zlahka sprejmejo kot tiste, ki nudijo dodatno varstvo, konstantnost in bogastvo čustvene opore. Občutki navezanosti z doživljanjem varnosti se tako prenašajo iz generacije v generacijo.
V primerih, ko pa v odnosih med vami in vašimi otroci prevladujejo občutki negotovosti, nezaupanja, uporništva in odvisnosti, je povsem drugače. Starši, še posebno babice, se vpletajo v odnose in življenje mlade družine, ker ne zaupajo staršem, se vsiljujejo z oskrbovanjem ali celo preganjanjem, otroku skušajo dokazovati skrb s svojo rešiteljsko vlogo, v resnici pa so zaskrbljeni, ne skrbni. Babice hočejo biti boljše mame od mam (nekateri celo zahtevajo, da jih vnuki kličejo »mama«, materi pa preostane le vloga male »mamce«).
Velikokrat starši pri tem sodelujejo tako, da zaradi lastne negotovosti, lagodnosti ali prezaposlenosti, prepustijo starševsko vlogo svojim staršem. Vnuki so v tej klimi razpeti med dva nasprotujoča si tabora in se priključijo eni ali drugi strani. Le stežka najdejo svojo tretjo, nevtralno pozicijo – vse do odraslosti
